Osnutek za razpravo

Ostoj Kristan

Razmišljanje o obetih za prihodnost esperantskega gibanja v Sloveniji

 

Uvod

Namen tega spisa naj bi bil viden iz podnaslova, ki bi lahko bil: esej (ali poskus po izvirnem pomenu besede), kozerija (ali kramljanje, morda celo kozlarija po slovenski podobni besedi) ali pa osnutek za javno razpravo, pač glede na njegovo literarno, zabavno ali strokovno poslanstvo. Ker sta esej in kozerija ponavadi končna izdelka, tu pa pričakujem komentarje in predloge za oblikovanje končne inačice tega razmišljanja, naj ostane kot vrsta dokumenta oznaka osnutek za javno razpravo.

Vsebina razmišljanja je organiziranost esperantskega gibanja v Sloveniji, razčlenitev pogojev za esperantsko gibanje, uspešnost organiziranosti in predlogi za nadaljnje ravnanje. Razmišljanje naj bi ne bilo samo moje, izzvalo naj bi bralce h komentarjem in pobudam, rodilo naj bi formalizirane programske usmeritve esperantskih organizacij in na koncu udejanjanje preko programov dela.

 

Malo o analitičnih orodjih in zgodovini gibanja

Za pripravo smernic za prihodnost je najprej treba razčleniti preteklost in sedanjost ter si ustvariti orodja za merjenje in vrednotenje ugotovitev. Ta pristop v načelu ni drugačen, kot velja za ostale družbene sisteme in pojave.

Več kot sto let pojavljanja esperanta na območju sedanje Slovenije lahko razdelimo na nekaj razdobij in jih ocenimo po sodilih uspešnosti kot so številčnost, literarna produkcija, odmevnost v družbi in v svetu itn. V različnih razbdobjih so bili pogoji za esperantsko delovanje in gibanje zelo različni.

Razdobja se lahko pokrivajo s politično ureditvijo, torej časom avstroogrske monarhije, kraljevine Jugoslavije, nove Jugoslavije in samostojne Slovenije. Delitev razdobij po delovanju vidnih esperantistov bi bila možna, vendar vsebinsko slabša, saj so delovali skupaj z mnogimi manj opaznimi, a vseeno zelo zaslužnimi somišljeniki. Politični okvir v raznih državah na našem ozemlju pa je bistveno vplival na status pogovornega jezika slovenščine, uradnega jezika države (na primer nemščine ali srbščine) in esperanta.

Relevantnih pogojev za delovanje in uspešnost esperantskega gibanja je še več, med njimi so važnejši standard in razvitost družbe, tehnologija medijev komuniciranja, odprtost v svet in podobni. Te vrste pogoji so se spreminjali tudi ne glede na politične razmere s časom in sicer tako, da je tehnološki razvoj močno povečeval dostopnost medijev vseh vrst, gibljivost ljudi ter hitrost komuniciranja. Vendar pa učinki na esperantizem niso bili samo pozitivni, celo nasprotno, tako da bi bilo možno oceniti, da so temeljni pogoji za uspešnost esperantskega gibanja neki drugi. Kateri? Ali je ves čas najvažnejši boj proti jezikovnemu imperializmu?

Kaj je bilo temeljno za relativno hitro in vidno pojavljanje esperantizma pri nas v času avstroogrske monarhije? Verjetno so najbolj zaslužni izobraženi posamezniki ter želja po praktičnem jeziku za mednarodno komuniciranje, ki ne bi bil nemščina. Podobno bi morda lahko rekli tudi za razdobje kraljevine Jugoslavije, ko je sicer nevarnost nemščine izginila, esperanto pa je brez priklanjanja jezikom velesil odpiral vrata v svet. Nova Jugoslavija je prinesla precejšen razcvet esperantizma, tokrat ne toliko v obrambi maternega jezika, pač pa v možnosti komuniciranja preko železnih zaves, gospodarskih embargov, hladnih vojn in političnih fobij. Vendar pa je bil tudi čas po 2. svetovni vojni prežet z jezikovnim imperializmom, le da smo se tega pri nas takrat v želji po stikih in vplivih z Zahoda manj zavedali. Organiziranost esperantskega gibanja je v Jugoslaviji dosegla vrhunec tako zaradi materialnih možnosti kot zaradi pripravljenosti ljudi za sodelovanje v društvih ter podobnih oblikah organiziranosti.

 

Sedanji pogoji

Zadnjih dvajset let v samostojni Sloveniji doživlja esperantizem eno najbolj kriznih obdobij pri nas. Za to po mojem mnenju ni kriv materialni položaj, čeprav je finančna podpora iz javnih sredstev ali od sponzorjev težje dostopna. Tehnični pogoji za delovanje esperantistov so boljši kot kadar koli v zgodovini, vendar ne pripomorejo k motivaciji mladih ljudi za učenje esperanta in zavzemanje za cilje esperantskega gibanja. K apatiji, osipanju in staranju populacije esperantistov so sicer prispevali tudi čisto osebni dejavniki konkretnih ljudi v slovenskem esperantskem gibanju, vendar ni nujno, da bi to škodovalo gibanju tudi v prihodnosti.

Vzroki za stagnacijo ali upadanje v esperantskem gibanju so svetovni, niso posebnost našega okolja. Prodor angleščine s pomočjo zabavnoglasbene produkcije, filmov, televizije, telefonije in računalništva je zmanjšal prostor komuniciranja ne le za majhne jezike, temveč tudi za največje, kot so francoščina ali španščina in nemščina. Uničujoč vpliv ni le med mlajšimi potrošniki zabavnih vsebin, čuti se tudi v znanosti in poslovnem svetu. Primer tega je objavljanje strokovnih člankov, ki skoraj ne morejo uspeti, če niso napisani v angleščini, posledica pa sta zaostajanje domačega izrazoslovja in podcenjenost domačih strokovnih revij.

Na tem mestu ne bom ponavljal množice argumentov v korist uporabe esperanta v primerjavi z drugimi jeziki, ki imajo možnost in interes prevzeti vlogo svetovnega komunikacijskega sredstva. Vendar je treba opozoriti na doslej še nikoli tako pomembno vlogo preciznega in praktičnega mednarodnega jezika zaradi globalizacije zlasti na področju prava (na primer mednarodni standardi in zakonodaja EU) in računalniških komunikacij. Računalništvo je na primer idealno področje za uporabo esperanta, vendar je bila doslej načrtno izključena. Ta priložnost je sicer zamujena, a je še vedno tehnično in ekonomsko na razpolago, če bodo odstranjene interesne ovire. Zelo podobno velja tudi za komuniciranje v znanosti. Uporaba esperanta v mednarodnem pravu pa je velika priložnost, ki je še odprta pred svetom, Najprej se bo na križišču nacionalnih interesov in potrebe po mednarodnem jeziku verjetno znašla EU in tu je morda zadnja velika priložnost za uveljavitev esperanta v njegovi temeljni vlogi, v poslanstvu, za katerega je bil ustvarjen. Jasno je, da bo v takem primeru interes za učenje in obvladovanje ter gojenje esperanta stvaren in nenadomestljiv.

 

Trenutno razmišljanje in kako naprej

V organih ZES smo razmišljanja in dejavnosti usmerili v sanacijo zatečenega stanja in vzdrževanje esperantskega gibanja do nastopa »boljših časov«. Kaj so boljši časi, ta trenutek ne znam povedati, morda preobrat v miselnosti mladih, morda uvajanje esperanta v osnovne šole kot drugega ali tretjega jezika in podobno.

Dolgoročni in letni programi ZES morajo zatorej vsebovati naslednje sklope:

·     organiziranost esperantistov v Sloveniji,

·     dejavnosti pri UEA, EEU in pri drugih nacionalnih organizacijah,

·     poučevanje, učenje,

·     produkcija (prevodi, izvirniki, glasilo, spletišče, e-okrožnice itn.),

·     družabnost.

Vrstni red zgornjih točk ne pomeni prioritete, obseg dejavnosti pa se prilagaja potrebam, zmožnostim in sredstvom.

Glede organiziranosti je bilo že nekaj realizirano v zadnjih letih. Predvsem je bilo oživljeno ETD Ljubljana in prenovljen je bil statut ZES. Predlogi za združitev ZES in ETD v eno organizacijo so imeli močan argument v pomanjkanju aktivnih članov za vodenje dveh društev v Ljubljani. Vendar je bila sprejeta odločitev, kot jo kaže novi statut ZES, da opravlja ZES povezovalno funkcijo (vključno z zastopanjem navzven in vzdrževanjem servisa z glasilom, spletiščem, knjižnico, arhivom itn.) in razvija območne organizacije, ki po predstavnikih delujejo tudi v ZES, same pa se posvečajo sklopom poučevanja in učenja, produkcije in družabnosti. Zato bomo obstoječe območne esperantske organizacije ponovno povabili, da se vključijo v to shemo organiziranosti, spodbujali in pomagali pa bomo pri nastanku novih območnih organizacij (društva, sekcije, klube, krožke itn. za Posavje, Koroško, Obalo, Ptuj,......). ZES pa bo še naprej mesto za neposredno vključevanje posameznih somišljenikov in prijateljev iz vse Slovenije in iz tujine.

ZES vzdržuje ves čas članstvo v UEA, čeprav v minimalistični obliki, to je s plačevanjem članarine in posredovanjem določenih storitev, predvsem pri nabavi literature. Za udeležbo v organih in na prireditvah svetovne organizacije večinoma ni bilo dosti zanimanja, sponzorjev in časa. Sodelovanje z UEA verjetno tudi v prihodnje ne bo bistveno bolj intenzivno. Odločiti pa se bo treba glede včlanitve ZES v EEU in sodelovanja z njenimi organi. članstvo pač pomeni stroške in določene obveznosti, vendar menim, da je vloga EEU za razvoj in preboj esperantskega gibanja v EU izredno pomembna. Uveljavitev esperanta kot uradnega mednarodnega jezika v EU je »jackpot«-cilj, za katerega je vredno investirati nekaj naših sredstev in truda.

Morda ne bi bilo odveč spregovoriti še o notranji urejenosti območnih organizacij. Vse so v današnjih razmerah maloštevilne, zato je organiziranost v skladu z zakonom o društvih velik administrativni napor in strošek. Predpisi zahtevajo veliko funkcij v društvu, zmanjka pa oseb za prave dejavnosti, to je poučevanje in učenje, produkcijo in družabnost. O ustanavljanju komisij in odborov lahko le sanjamo. Ne da se izogniti temu, da vsak član opravlja več funkcij, večino od njih le formalno. Organizacijski napor se da zmanjšati s preprostejšo obliko organiziranja in sicer kot sekcija, odsek, klub, krožek v okviru katere druge obstoječe organizacije. To pomeni manjšo samostojnost, prednost pa je v pomoči ostalih delov matične organizacije (prostori, računovodstvo, administracija, financiranje iz ustaljenih javnih ali zasebnih virov itn.).

Duša organizacije je običajno predsednik, na katerega se zvrne poleg časti in odgovornosti tudi veliko operativnega dela. Posledica pa je, da kmalu »pregori«. Zato je po mojem nujno v organizacijah najti sekretarja ali sekretarko, ki po pooblastilu predsednika in organov organizacije skrbi za administrativno delo, obveščanje, koordinacijo, pripravo gradiv, spremljanje izvajanja programa itn. Taka oseba je direktor organizacije, ki ni nujno strokovnjak za esperanto, mora pa imeti poglobljeno znanje vodenja in upravljanja.

 

Poziv za dopolnitve

To gradivo je torzo, ki ga je treba še dopolniti. Nisem obravnaval strokovnih vprašanj poučevanja in učenja ter produkcije, ki bi rabila drug, ločen dokument. Ta dokument naj bi bil osnutek platforme o vprašanjih organiziranosti in upravljanja v esperantskem gibanju v Sloveniji, ki ga bomo predvidoma ponudili v razpravo z gradivom za letni zbor ZES v marcu 2013. Odprt je za komentarje, pobude in druge predloge vseh članov, somišljenikov in prijateljev esperanta v Sloveniji, ki ga želijo izboljšati. Komentarji so zaželeni na e-poštni naslov info@esperanto.si ali meni osebno v vseh možnih oblikah najkasneje do 28. februarja 2013.

Ljubljana, 5. decembra 2012