Resolucija IV.1.4.422-4224

IV.1.4.422 Generalna konferenca po razpravi o poročilu generalnega direktorja o mednarodni peticiji v prid esperantu (8C/PRG/3);

IV.1.4.4221 ugotavlja rezultate, ki so bili doseženi z uporabo esperanta na področju mednarodne intelektualne izmenjave in za zbliževanje narodov sveta;

IV.1.4.4222 priznava, da so ti rezultati v skladu s cilji in ideali Unesca;

IV.1.4.4223 ugotavlja, da je več držav člani izrazilo svojo pripravljenost uvesti ali razširiti poučevanje esperanta v svojih šolah ali visokošolskih izobraževalnih institucijah in prosi te države članice, da obveščajo generalnega direktorja o rezultatih, doseženih na tem področju;

IV.1.4.4224 pooblašča generalnega direktorja, da zasleduje nadaljnji razvoj uporabe esperanta v znanosti, izobraževanju in kulturi, in da v tem smislu sodeluje s Svetovnim esperantskim združenjem v zadevah, ki zadevajo obe organizaciji .

Pot do resolucije

Kot vsi podobni dokumenti ima tudi ta Resolucija svojo zgodovino in posledice. Da bi laže razumeli njeno vrednost in pomen. naj uvodoma opozorimo še na nekatere okoliščine njenega nastajanja, obravnave in sprejetja ter kasnejši vpliv na razvoj odnosov med Svetovnim esperantskim združenjem, Unescom ter OZN.

Politično razgibana leta po prvi svetovni vojni so postavila v letih 1920-1925 na dnevni red obravnavo Resolucije o jezikovnih težavah, ki zavirajo neposredne stike med narodi in o nujni potrebi najti načine, kako te težave premagati; ob tem pa opozarja na izkušnje z mednarodnim jezikom esperantom in ga celo imenuje "motor mednarodne demokracije".

Ta Resolucija je bila sprejeta 15. septembra 1921 na drugem zasedanju Društva narodov. Sekretariat je bil pooblaščen za preučevanje pobude o poučevanju esperanta v šolah V ta namen je sklical Mednarodno konferenco o pouku esperanta v šolah, leta 1922 v Ženevi, na kateri je sodelovalo 28 držav in 6 vladnih opazovalcev.

Tretje zasedanje septembra 1922 je sprejelo poročilo sekretariata o rezultatih Konference z večino glasov in pooblastilo Komisijo za intelektualno sodelovanje, da izdela strokovno mnenje o vidikih problema mednarodnega pomožnega jezika. Pod vplivom zakulisnih pritiskov je komisija v poročilu zavrnila predlog obravnave pouka esperanta v šolah in odsvetovala Društvu narodov, da bi se ukvarjal z "umetnim jezikom" , ne da bi s tem v zvezi sprejela kakšno resolucijo.

Zanimivo, da je Francija, ki je z vso svojo močjo in vplivom 1923 leta izrinila esperanto z dnevnega reda Društva narodov, leto kasneje (nova vlada Heriota) odpravila vse odredbe proti učenju esperanta v francoskih šolah in podprla predlog Perzije, Kitajske, Japonske, Nizozemske in Avstralije, da se esperantu prizna status "jasnega jezika" v telegrafiji. Mednarodna unija za telekomunikacije je leta 1925 vnesla v svoj statut še mednarodni jezik, ki se od tedaj lahko uporablja v mednarodnem telekomunikacijskem prometu.

Po drugi svetovni vojni je od leta 1948 do 1954 Svetovno esperantsko združenje organiziralo svetovno kampanjo zbiranja podpisov za Deklaracijo, naslovljeno na OZN . V njej opozarja na izkušnje v dotedanji rabi esperanta v mednarodnih stikih in opozarja na pomoč, ki jo ta jezik lahko nudi pri povezovanju narodov v želji po napredku in mirnem sožitju . V ta namen naj bi OZN vzpodbudila poučevanje esperanta v šolah in njegovo uporabo v mednarodnih stikih.

Peticijo je podpisalo okoli 500 mednarodnih in državnih organizacij v imenu preko 15 milijonov članov in skoraj milijon posameznikov, predsednikov držav, vlad, ministrov, parlamentarcev, jezikoslovcev, univerzitetnih profesorjev in drugih znanstvenikov, učiteljev, vzgojiteljev, novinarjev, zdravnikov, pravnikov, trgovcev, obrtnikov in drugih.

Peticijo z vsemi podpisi in obširno dokumentacijo so predali Sekretariatu OZN 2. avgusta 1950, ta pa jo je predal Sekretariatu Unesca v Parizu, ki je pristojna specializirana organizacija za obravnavanje tega vprašanja.

Zopet so nastopile vse tiste nazadnjaške sile, ki niso hotele resno obravnavati jezikovnega problema v mednarodnih odnosih in še manj njegovega smotrnega reševanja s politično nevtralnim mednarodnim jezikom Tako konkretno oblikovan predlog so si prizadevale speljati na slepi tir.

Po mučnih intervencijah je Sedmo zasedanje Unesca vendarle pooblastilo generalnega direktorja, da obvesti članice o Peticiji o esperantu, ki je bila predložena OZN in na osnovi dobljenih mnenj pripravi vse potrebno, da bo Osmo zasedanje Generalne konference lahko odločilo o nadaljnjih korakih v zvezi s to peticijo.

Sekretariat Unesca je 1. junija 1954 objavil dokument 8C/PRO/3 pod naslovom Poročilo o mednarodni peticiji o esperantu, s povzetkom odgovorov 45 držav članic na prošnjo sekretariata. Razen tistih, ki so samo potrdili prejem pisma, se jih je 9 opravičilo, da ne morejo dati svojega mnenja, ker nimajo potrebnih izkušenj in niso obveščeni o stvari; 19 jih je bilo proti peticiji v celoti, toda 10 drugih je peticijo podprlo in med njimi je bila tudi Jugoslavija.

Mehiška delegacija je prevzela vlogo formalnega predlagatelja, toda nazadnjaške sile so zopet aktivirale vse razpoložljive moči in vpliv, da bi že pred obravnavo na generalni skupščini to vprašanje izrinile z dnevnega reda ali onemogočile glasovanje. Ker to ni uspelo, so izrabile možnost proceduralne spletke, tako da je predsedujoči ob prehodu na to točko obravnave dal možnost uvodnega govora predstavniku nasprotnikov, potem formalnemu predlagatelju delegatu Mehike in šele nato dejanskemu predlagatelju predsedniku UEA prof. dr. Ivu Lapenni.

Prof. Blinkenberg je kot predstavnik Danske v imenu nasprotnikov neodgovorno nastopil proti esperantu, češ da ima reven besedni zaklad in primitivno skladnjo, v kateri bi komaj lahko napisali urugvajski jedilnik, ni pa uporaben za literaturo in sploh za kulturne namene.

Zaradi ogorčenja, ki ga je tako v Urugvaju - in še posebej v Montevideu, ki je gostil konferenco - kot tudi pri vseh podpisnikih peticije po svetu sprožila odklonitev, posebno pa neznanstven in pamfletski način obravnave s strani prof. Blinkenberga, in zaradi proceduralne napake predsedujočega, ki uvodne besede ni dal uradnemu predlagatelju resolucije (Mehiki), je mehiška delegacija ob podpori nekaterih drugih držav zahtevala ponovno obravnavo na plenumu konference.

V tako spremenjenem položaju je bila zahteva sprejeta in nekoliko spremenjeno besedilo Resolucije predloženo ter sprejeto na zadnjem plenarnem zasedanju konference, 10. decembra 1954, s 30 glasovi za, 5 proti in 17 vzdržanimi.

V tem razburljivem vzdušju pred zadnjim plenarnim zasedanjem je konferenca na plenumu 8 decembra soglasno sprejela predlog Komisije za administracijo, s katerim je Svetovno esperantsko združenje sprejela med organizacije s posvetovalnim statusom. Zaradi sodelovanja SEZ pri obravnavanju in izvajanju programa Unesca, je na osnovi sklepa Generalne konference leta 1960 o organizaciji sodelovanja z nevladnimi organizacijami sekretariat Unesca predlagal Svetovnemu esperantskemu združenju status B kategorije. To pomeni, da mora dobivati vse Unescove dokumente, da se mora posvetovati o programu in proračunu Unesca, da njeni opazovalci lahko sodelujejo na različnih sestankih, da je vabljena na konference nevladnih organizacij, da pošilja opazovalce na Generalno skupščino ter sodeluje v njenih komisijah. Na Generalni konferenci lahko nastopi pri vprašanjih, ki spadajo v njeno pristojnost, lahko dobi podporo za publikacije in konference, lahko predloži pismene izjave, ki se morajo posredovati Izvršnemu odboru in, če je potrebno, tudi Generalni konferenci. S svoje strani pa mora sodelovati pri izvrševanju programa, povabiti predstavnika Unesca na svoje kongrese in konference in od časa do časa poročati generalnemu direktorju o svojem delovanju.

Tako sodelovanje poteka v obojestransko zadovoljstvo od leta 1954 dalje.

Vir : Mednarodni jezik esperanto in jezikovna demokracija / [uredil Janez Zadravec s sodelovanjem Ane Ferrer in Janeza Juga ; izdala Zveza društev za mednarodni jezik esperanto Slovenije]. - Ljubljana : Math, 1996, str. 24-28.